Nekdanja notranjost želodca,
lepljivo metuljasta
V tricelatreh skundah
sem jo spreparirala
v steklen balonček bleščičavosti
na bel papir počrkan

Krpa se drgne ob prašno polico,
obojestransko zadovoljstvo,
oplojena s prahom se stresa
čez okno iz četrtega nadstropja,
ni je strah, saj bo letela, če bo treba,
ve, da ni krhka, vedno bolj čista,
reinkarnacija devičnosti.

Prepoteni hodža
s skrivljenim lasom je o sebi kričal,
nihče ga ni pogledal,
po pravici povedano
ignoriran je bil. 

Kradeš mi srce
počasi, po koščkih.
Trgaš jih, drobce,
enega za drugim
in si jih prilaščaš.
Z božanskim glasom
me umirjaš,

Dober dan pozdravim sosedo
mrkega pogleda in bledo
pljune pred mano na tla
čakam, da pade še zaušnica

kaj mi bo tvoj pozdrav
zamahne z roko
ali njegov ali čigav.

Patetično
a naenkrat mi je ostalo
le še računanje iksov
ki postajajo vse bolj barviti.

Natoči se mi
kot čisto vino
v kozarec
da te izpijem
po kapljicah
te po sebi izlijem
da čutim prelivanje
tebe v sebi
brezsramno
te užijem okušam
in se s tabo opijem

Mehko drsiš s prsti po njem.
Nežno podarjaš temu občutku sebe.
Počasi,
kot sočna jagoda,
se predajaš,
popuščaš.
Tvoj sok je tvoja milina.

Gledaš me.
Sprašuješ.
Ne odgovorim ti.
Ne morem.

Trepečem.
Čutim te.
In nočem, da greš...

V temni noči luč gori.
Mar to sem jaz - mogoče ti?
Le kdo bi vedel - vse že spi,
ko duša moja še lebdi.