Gda na zahodu vzhaja sonce Horizont je sešil zemljo z nebom Upam se Vse je dovoljeno, na pusti obali Skakalec se poveže v kamen Moja pohižna ljubezn gleda skozi kletno okno Zakaj imajo ženske 469 kosti več kot moški Zakaj imajo ženske manjsša stopala kot moški Zakaj ženske ne smučajo In zakaj sonce zahaja na zahodu Srce si je treba iztrgati

In režem črte s koraki
globoko odmevajoče temeljito temačnimi

Čez dan
Čez mesec
Čez naju

Na široko zrem v novi svet,
ki kaže da bo dalje z mano, kot pa slabo leto;
v bistvu vidim, a sem slep,
nepopisan kažem interes hvaležnosti za vse spočeto;

Kje so sanje mrtvih trupel, v bedi pomečkanih src,
kje se nanje zvrne blato, nekončanih želj in upov?
Zdaj se meša beda s srečo in prodaja le instant produkte,

Žal mi je, za bedne stihe,
ki polnijo tišine glas.  

Žal za truplo ohlajeno, ki ga je pokopal čas.
Žal za solzo pretočeno, ki zalila je obraz.
Žal za sekundo meni dano, ah, kaj bi pravil ti naglas.
Žal za mirno agonijo, spet pripeljal jo je plaz.
Žal za življenje poteptano, z lažjo postlano v laž.

Če bila bi cvetlica, roža prelestna,
bila bi najlepša, kar jih zeleni.
Kronana z zlatom, čedna nevesta,
v soncu slepila nas uboge ljudi.

Kdaj sem zadnjič ti držal roko
in kdaj moje srce je zate še bílo?
Ker vse kar lahko vidim:
turobna tišina, vetra praznina
in smrt.

Utrgala sem črni cvet
njegovo lepoto v noči sem opazovala
prelepi cvet - za mojo bol
z listi zibko ji bom postlala.

Nisem te poznal,
ko sem te spoznaval.
Tipaje, po prstih, neslišno...
S prsti slepca otipaval...

Spušča se tiha noč,
sliši se glas zvonov,
pišem ti žalostno pismo,
prišel je ločitve čas.
Pero mi drhti v roki,
kot da nekdo,
udarja po meni

Nekaj je na tebi
in v tebi,
kar me privlači,
morda je to nasmeh,
morda je to pogled,
morda je to duša,
ki se zrcali,