Poletje se je poslovilo
in moje življenje zapustilo.
Jesen tedaj je nastopila,
ki vonj po smrti je v dušo zaklenila.

Prišel na svet z rojstvom sem telesa
spoznal moč uma, ki le delat si želi,
zaposlil sem njegove vse vijuge
srce od njega, popolno odsvojil.

Sedaj ,prav sedaj,
končala bom s teboj,
ker neboš,me več za norca imel,
se z mano igral,
kazal roge,saj to pa tako ne gre.
Kaj pa misliš da si,
da drugega ni?

Tišina,
samo mrak
me še objema,
sama stojim na ulici,
gledam mimoidoče,
vsi nekam hitijo,
le jaz na miru

Moja čustva,
globoko so ranjena
vedno v mojem srcu si,
zakaj te ob meni ni,
da čutil z menoj bi?
Sine moj zlati,
pogrešam te ,

Po srčnem pozdravu,
sprašujem se,
al vzdržal,do večera,
brez tebe bom.
Lepo je s teboj,
noč preživeti,
s teboj se ljubiti,

Zaupaj ozračju, ki te hrani
prisluhni mu ob vsakem koraku
vsak trenutek je predstava
začuti vse te ponudbe v zraku.

Spoznala sva se sredi gaja,
tam v sredini maja,
cvetele rožice v lepoti,
kot ti v vsej svoji dobroti.
Imela sva se fino,kot je opojno vino,
in ko si me zaročil,
si me po rokah nosil.

Navihano početje luninega žarka
v mojem spočetju poplesuje,
igra se z DNK strukturami,
iskre skriva, luna dela, da in ne nagaja,
je že prav tako: le komu ni?

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do korenin hiram.