Kojot je zašel v lokalni sendvič bar.
Prijazno je sedel poleg hladilnika s pijačo.
Kaj je takrat mislil?
Gotovo ni hotel pecat natakarce.
To je gotovo.
Za razliko od velikega poka.
Čudna so pota miselnih preskokov.

Danes imam pesniški večer.
Oplajam svoje misli,
mehanska brleča luč na nebu preletava spokojno ljubljansko nebo.
Pomlad je.
Bliža se moja dvajsetka.
Bliža se čas počitka.
Potisočerjen hedonizem izzveneva vame.
Hlad je lahko tudi prijetno topel.

Otožnost
sladko - grenka v srcu,
komaj opazen nasmeh,
zasanjan pogled
ujet v lansko poletje.

Kadar osamljen glas k sebi kliče,
stopi mu ob strani, ne prepuščaj ga
samoti. Svet živi v zmoti - v tla
zazrti, raje smo le neme priče...

Pusti mi vsaj pesem, življenje moje.
Vsaj pesem za vedno v meni naj igra!
Ko se dotaknem njenih strun, do neba
me nese melodija, ki jo poje
 
 

Sem
za kar se odločim
hočem
in si želim
pišem
pomaga mojemu srcu
sanjam

Umiri se
ni vredno
zakaj bi trpela
zakaj se ne bi dobro imela
lahko je tako preprosto
samo odmisli trpljenje
posrka naj te življenje

Uh sonček
in vetrc
in lepo vreme
ah znebila sem se teme
za vedno
za zmeraj
kako sem vesela

Oditi za vedno.
Daleč.
V nevedno.
Med drugačne ljudi.
V drugačne kraje.
Pozabiti na trenutne skrbi.
Uživati v lepoti.

Zdaj sm nekje
med koncem in uvodom,
nekje med oceani praznine
in med poljami veličin;

tu nekje sem