Ne motim oglušelo, zobato zver,
iz zibelke peščene pradavnine rojeno,
ko globoko dihajoč spi,
ter s potresnim tresenjem,
luknjaste trebušne stene,
pripravlja nestabilna tla,
k nihajočim, hipnotičnim premikom.

Kadarkoli si se lahko vrnil,
nisem te spraševala,
čeprav je v meni divjala nevihta,
s točo, snegom in poledico.
Nisem imela dežnika in
na nogah sem komaj lovila ravnotežje.
Vendar nikoli nisem padla.

Črn panter tetoviran na hrbtu.
V rokah slovenska zastava.
Na ustnicah sled Prešernove Zdravljice.
V denarnici tolarji za spomin.

Človek, ki ne obstaja.

Stojiš prav na robu svojih misli
zreš v neznan svet pred seboj,
pogledujoč dol se bojiš padca
in zbiraš pogum.

Kriče se zbujaš iz morečih sanj,
upajoč, da je vse za tabo,
da se ti ni več treba odločati

Gledal sem sosesko v luži
sem videl sliko resnice in laži
v tem trenutku se sprašujem
kje pa v meni laž živi.

Iz naročja lune, si v roke mi padla
in nenudoma moje srce ukradla.
Z njim nazaj med zvezde si odšla,
izničila moje upe, da bi se še kdaj našla.

Neizprosni viharji divjajo v meni,
požar preteklosti mi tvori dušo v pepel,
plazovi težkih misli se mi usipajo na želodec
in sredi vse te norije, bije moje srce
in bije zate...

Pišem o sencah in o soncih.
O kontradikcijah svetega in o panteističnih bogoslužjih.
Obdan z maskami tlim pod razpeli materializma.
Sinteza novodobnih mistik se zliva vame kot parfum dobre ženske.
Protagonistične svinje se valjajo po kupih razvrednotenja.
Dokazov ni. Svinje se ne valjajo kar tako.

Nantadantadanta.
Je šel na nantadantadanto.
Je šel natanadantadan.
Ta. Dante je kul.
Dan teta. Kako ste ta dan?
Na tan ta dan te mam ta dan.
Na dan. Dan na dan.

Večno bomo minljivi.
Minljivost je večna.
Ko se takole poigravamo s potmi vsakdana, se zlivamo s trenutki transcendence.
Ko takole plujemo med trenutki transcendence, hlepimo po igri.
In se vračamo k bistvu.
Minljivost je le še privid.