Dlan počiva mi na prsih
grabi za srce ker mora tam baje ostati
nohti zariti v telo ne čutim bolečine
pa vendar ne pusti mi spati

Ko končno našel bi besede,
morda le besedo,
ki opisala bi moja čustva,
mojo bolečino,
napisal bi jo s krvjo,
na zlat papir,
ga vrgel v ogenj,

Kadar zaspim,
se v sanjah zbudim.
Najraje v sanjah živim,
saj tam, ob njej stojim.

Življenje boli,
smrt pa bolečino blaži.
A smrti se boji,
zakaj potem raje trpi?

Pod zvezdno svetlobo
čutim le tesnobo
in edini spomin, ki bolečino blaži,
pa globoko v duši tiho leži.

Približal sem sebi samega sebe
spoznaval ustroj svojih silnic in želj
razkrival kaj drugi nosijo v sebi
primerjal in vagal s čim sem obdan.

Duša kriči od bolečin obžalovanja,
misli potujejo naprej in se v krogu zopet vračajo na začetek,
v glavi odmev monologa
in telo je ujeto v neskončno mrežo tesnobe.

Eko prinaša psalm,
poln modric in odbijanja,
preoblikovan v žametni dotik,
ki prihaja razvedriti osamljeni spanec

Sestavljanka iz različnih, papirnatih koščkov, tvori moje hitro izginjajoče življenje ranljivo,
saj je to vidno, dano brez prisile
na detajlen vpogled postavljeno pred lačne oči celega sveta.

Govorim, da sovražim vse ljudi - lažem!
Rad bi jih sovražil, a na žalost tega ni v meni.

S trditvijo sovraštva tečem v objem samote
stran od tebe - to nisem jaz.

Ne morem sovražiti ljudi
in to dejstvo sovražim.