Pričelo se je nekako tako,
privekala majcena deklica,
je na svet,nebogljena,
kot sonček žari,
je kot morja objem,
balzam za mamino dušo.
Polna je upanja,

Moj si,saj veš,
da nekdo rad te ima,
mudi se ti kar naprej,
iščeš vedno nove
in nove poti,
pokažeš mi,da tudi
ti,imaš nekaj prav.

Ko jaz umrla bom,
nočem da jočete za menoj,
saj tega,si nisem želela,
koliko ljudi je,
ki ustvarjeni,
drug za drugega so,
a jaz,te sreče nisem.

Drugi te kradem
in sebi lažem,
kako nama je lepo,
zakaj to,
če vem,da nikoli
neboš samo moj.
Te tvoje oči,

Oduvijek šaputanjem ulazim u dušu,
i pod okriljem srca ispijam nebo.
Šumski mirisan, otmjen i obnažen,
širinom ruku vežem tvoje poljupce
i ljubavnim snom uranjam u tebe.
Zato uz krošnje glasa pripijaš grudi,
i mekanih dodira pjevaš o cvijeću

Iz sanjarjenj se vračaš sedanji
trenutek. Drevo grmu, nekdanji
nedolžni bel cvet, za trn krepostni
pred strelo, nevihto, ščit si vranji.
*
Uravnavaš sam sebe, nasilni
naravi kljubuješ. Sem zdravilni,

Veje so tesno objele stene,
veter še božaj dele lesene!
Listje pada v tvoje naročje,
igra popka brst nje je medene.
*
Nalahno pogled drgne pobočje,
mirno pasejo srne zelenje.

Vse tiho, a čuti se ljubezni dih;
čuti se toplina, vsa nje milina
in navdala vse večja me skomina,
da njej posvetim, še tale kratek stih.

Je moja hiša pravljična pomlad,
kadar so okna odprta, nasad
rož ti zamegli pogled na cvetu,
ki ne dovoli razgled v svoj grad?
*
Je pravljična hiša upor svetu,
kadar vrata odprem, prag planetu

Ljubezen je tvoje jutro,
ki posije v moj mrak
Ljubezen je tvoja tišina,
odmev v mojem srcu,
Ljubezen je iskra v tvojih očeh,
je plamen, ki v meni gori