Lepa je reka,
ki pašnike reže
in mesto deli.

Lepa je luna,
ki nežno žari,
moje srce pomiri.

V gozdu legla sva na mehki mah
sonce posul na naju je svoj prah
kot dve veji v vetru sva ujeta
v gibanju telesa najina prežeta

želim
razpreti svoja usta kot krila
in dihati sonce,

želim

rasti kot mesec
in čarati sonce,

Prišla bo pomlad,
imel si me rad,
prišlo bo poletje,
in vse bo v cvetju.
Imel si me rad,
svoj bogati zaklad,
si rad dejal.

Modro nebo. Lokvanj in bori.
Trsje, meglica se pne nad vodo.
Tiha, zamišljena sama ob bregu
vode dotakneš se nežno z dlanjo.

Fascinirati koga ne pomeni biti mu fetiš,
tako da smisel velikih izgublja pomen;
...v popolnosti zmenka, kjer se tope komplimenti,
notranjost resnice ne kaže navzven;

Sovražim blodnje tja v tri dni,
sovražim molk, ki kar kriči,
sovražim isto temo kar na treh straneh,
sovražim smiljenje na tleh.

Jeza vstopa v moj emocionalni del,
v del v katerem skrivam tvoj obris.
Ne jočem, ker nimam, kar nikoli nisem imel,
se pa sprašujem, o čem bo jutri pisal časopis....

Ti si kakor cvet v pomladi:
rosna, sveža, vsa dehteča.
Jaz sem v jeseni pelin.
Daleč stran domuje sreča.

Pravijo, da je iskrena.
Da bi kdaj lahko bila tiho.
Naj bo tiho,
ji pravijo.
In naj govori,
naj ne bo tiho.
Ona se ne zaveda iskrenosti,
kaj pa če ves čas laže?
Ona ne ve,
res ne.
Pa bi rada.
In ne.