še malo
in bom ulovila tisto listje,
ki je odpadlo preteklo jesen.
narisala bom mavrice
pripela sonce pod oblak,
in spet bom
kakor reka ki plava z dolino.

zbrisala bi sonce iz tvojih podplatov
že davno, že davno kdaj prej.
a zrla sem v luč kot v privid tistih časov,
ne zmorem, ne znam več naprej.

slovo je in bitka postaja bojišče
prefinjenih sanj.
zato sem si snela oklepe
in nič ni zaman. 

 

Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.
In joče.
Dolgo, neslišno joče.

Ko bom slišal vrtnico vzcveteti v zimski noči,
ko bom videl barve tišine ob žuborečem potoku,
ko bom okusil mavrico sredi puščave
in ko me bo svetloba nežno pobožala po koži,
bom mrtev.

Žal mi je,
da si se grela v mojem objemu
in sanjala,
da bo za vedno tako.

Pri igri sva se spoznala,
se igri,klepetu in smehu predala.
Takrat še pomislila nisem
kako mi bo hudo,
saj vate zaljubila sem se močno.
Kaj mi vse to pomaga-
tebe leta motila so zelo.

Molčal bom.
Molčal.
Dokler
ne obmolknejo svetovi.

Daj jim resnico.
In hoteli bodo več resnice.
Daj jim ljubezen.
In hoteli bodo več ljubezni.

V najbolj skritem kotu,
v brezkončni puščavi,
tičim v noremu krohotu,
bleščeč se v kraljevski opravi.

Prišla je noč
zavita v tvoje sanje...

ovila te v srebrnino zvezd
in misli ti napolnila z milino
položila ti glavo na puhasto blazino
te pokrila z lepotico - mesečino
in poslala te na pot brez cest