prsu si u tomačevo
kle dila se drogo
morš met rolex uro
in v roki dzolo
statusni simbol merco
in u gepeku pištolo

Kličem te, pesem, kličem besede,
tople in nežne, krhke, zbledele.
Še ste nekje zapisane v meni,
izza mladosti, ujete ste v temi.

Nočem zlata,
nočem bogatstva,
hočem zaupanje,
hočem samo življenje.
Nočem nič drugega,
kot hrepenenje,
da nekdo te želi,

Listje šepeče,
do klej še tako?
Kar nosiš s seboj,
nebo za vedno odšlo,
kar se je storilo,
in vam je milo,
boriti se treba,

Cesta se vije,
po poti življenja,
nihče te ne vpraša,
če znal,
jo boš prehoditi,
naletiš na ovire,
ki so ti neljubeznive,

Počilo je,
zanetila je zvezdni požar,
raztreščila na tisoče
majhnih zvezdic,
ki zdaj pokrivajo nebo,
druga ob drugi plešejo,
svoj sijoči ples,

Krog je vedno zaključena črta
krog je življenje vseh nas ljudi
kdor ga sestavlja iz pravih trenutkov
ta svoje življenje pravilno živi.

Nad oblake potujem...
In le ti,
le ti veš kam letim...
Moja melodija
...nima začetka in nima konca... 

A veš, da še sanjam? Še iskra gori;
nad mano so želje, utrinki noči.

A veš, da še čutim? Razprta je dlan;
prelivajo čustva, v svet se prostran.

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanjati srečo.