Ne more se nam nič zgoditi
prehrano nam narava daje,
kdor hoče imeti še zlata
diamante in sanjske kristale,
mu bo duša šla po smrti
v globine zemeljskih plasti
in tam bo vse obnavljala,
kar je telesna požrtija krala.

Zamudil sem cvetove z najinih poti.
Mehkobno žametne magnolije svilene,
zamudil z jezera lokvanje bele,
pozabil sem, kako spet vrtnica diši.

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?!
Objokana?
 
Oh, daj mi že mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana!?

Hočem dokončati svoje občutke.
Zatreti vse svoje želje,
spremeniti svoje življenje
in sebe.
Zaspati.
Tiho oditi tja,
kjer bom večno srečna s teboj...

Črnilo se razliva.
Madež se širi.
Papir željno vpija
vase izgubljene trenutke...
Že pozabljene obljube...

In ostal bo iznakažen na vekomaj!

Sedaj spi.
Le kaj zdaj sanja?
S kom se pogovarja?
Ali mene zavaja?
Ga misel na mojo kožo preganja?

Težko.

Noč je.

Ljubim se s tabo
in ti se ljubiš z mano.

Telo s telesom,
z vsakim koščkom posebej,
oralno, analno, vaginalno,
kakor hočeš, kakor hočem.

lovil ravnotežja s podnebjem.
Srce se je
motor in metulj,
vedno samo
v znak obstanka,
pognalo v široko
križišče jezer in vrhov.

U večernem mraku z le eno
    zvezdico na nebu
in nekje že slišane besede
morda kakšna kot je še ni bilo
in petje čričkov - tu pa tam
se zdi, da vedno isti napev

Pridi k meni, ti majhna zver
in močno se me okleni
pregrizni ta nemir.
Pridi k men, ti majhna zver.

Pridi k meni, ti krvosesi netopir
in za seboj zakleni
tvoj sem le oštir.