Bla je ena učiteljica,
ki vsi so se je bali,
kar je ona napisala,
vse je sproti zbrisala.
Niso mogli ji slediti,
a vse bi mogli narediti.
Ko kontrolno so pisali, 

Čutim v sebi to moč,
neponovljivo,
to moč življenja,
samo energijo,
ki me prevzema,
strašno me zajema.
Vse prav vse,

Odpira se vesolje,
odpira se zemlja,
prihaja raja,
gledat,kaj se dogaja.
Radovednežev nikoli odveč,
odpira se mi misel,
vsak je sam svoj gospodar.

Ta tvoj topel poljub,
brez dolgih obljub,
v dolgih večerih,
greje in objema me.
Komaj čakam,
da snideva se,
objem ta vroč,

Nekoč živel je deček,
bil je zelo ubog,
od rojstva na vozičku,
izgubil kmalu starše je.
Ker sorodnikov ni imel,
ga je dom prevzel.
Za njega so lepo skrbeli,

Kaj me gledaš,
kaj stojiš?
Kaj vame tako strmiš?
A si za kakšno traparijo?
Skupaj se usedeva,
da si kako rečeva,
noge skupaj stakneva,

Sedi velika družba,
eni smejijo se,
drugi pogovarjajo se.
Tam vidiš karte igrajo,
na ves glas se krohotajo,
se sami sebi le smejijo,
ker pač tako želijo.

Kaj ti ljudje v belih haljah?
Kaj počitek jim je tuj?
Samo drvijo,
po dolgih hodnikih,
da se komaj,
na nogah ulovijo.
Jaz pa v bolnici ležim,

Živela sem kot vsa dekleta
imela milo sem mladost
prvi stiki moj'ga društva
odkrili mojo so slabost.

Modro nebo in jutro rano.
Siv trak, ki ga prekinja črta
Smrek tek na levi, desno breg,
za hip spomin v glavi zaškrta.