Drobcene nožice povsem zanesljivo
Na skoraj nezaznavni vrvici
V tišini... in samo je... tam
V središču... jutranja zarja
V rosnih kapljicah se lesketa

Kar se da zavestno
Skoraj brez obžalovanja
Hodim po robu nebotičnika
Se ozrem v nebo
Glej, ptice. Letijo
Se vržejo v globino
Tik preden...
Razprejo krila

Rad bi živel to življenje
Rad bi slišal svoje ime po televiziji
Bil bi na naslovnicah vseh časopisov
Morda izdam avtobiografijo
Celo posnamem celovečerca

travnik na robu gozda
dehteče cvetlice... iz cveta na cvet
metulj - zlata lesketajoča se krila
v lahni sapici - plešoč

Včeraj sem bila spet mrhovinar:
Hlepeča hijena
sem trgala Naju.

Samokolnica polna lesa, gledam,
kamnita miza gosti veselje, uživam,
spet vikend razžira napetost, oživljam,
v meni budi se ljubezen, živim.

Me pot zanese skozi gozdove
v brezpotju življenja mnogih dreves,
naenkrat zagledam njihove roke
posekane veje in štore vmes.

Rjavim pod kožo
v barvi oljčne repice
navidez nikoli končane
z mojim samotnim drevsom na sredi
prepolnim popolnosti

Od nekdaj sem si želel imeti zlate ribice.
Da bi plavale med kapljicami hotenj in jih obrobljale z realnostmi.
Med njimi si tudi ti.

Govorim naučeno se oblačim po modi
reklamam verjamem, kam me to vodi.
kdo sem, se vprašam, kot pajac se ponašam
kje je moje mišljenje moja osebnost
kje so tisti občutki, ljubezen, zasebnost.
Nočem več biti neka lutka na niti
svoj hočem postati že danes, ne jutri.