Drsim z dlanjo po svili tvoje kože:
dotik metulja, ki na cvetu rože
pijan od slastne, lepke medičine
vsesava v cvet do skrajnosti globine.

Toliko misli v rimah,
je skozi moje možgane šlo,
reka žalosti in bolečine,
se proti morju vali.

Ne maram tvojih sinje modrih oči,
a rad imam,
kako me gledaš v dušo.

Ne maram tvojega nežnega glasu,
a rad imam,
ko mi ponoči šepetaš...

Vonj tvoje kože,
moj dotik,
bela pšenična moka.
Drsim po čudežu oblik.

Oh,
kako se medim,
kot kocka ledu se že topim.

Ljubim čas
ki ne ustavlja noči
trenutke s tabo brez konca
z neskončnostjo svoje ljubezni
mi daješ moči
najdeva se med oblaki
med nebesnimi loki ob istem času

tema zasuje zemljo
in zaduši pesem
prihaja jezdec
odet v črn plašč
in malho čez ramena ima obešeno
v njej se skriva pismo
v njem skrivnost...

Lepa si v škrlatu,
Ko polzi ti po telesu,
škrlat.

Dehteča vijolica in prelestna vrtnica.
Senca majhne deklice s hulahoopom,
Oh, kako je prikupna v tisti roza oblekici
In s čeveljci, ki ji jih je kupila babica
Tista po očetu.

Kako naj pišem
Kako naj ustvarim lepoto
Ko pa slep od kiča
In gluh od hrupa