Med nežnimi zvoki ji duša lebdi.
V višine neznane dviguje pogled.
Da z žarki bi sonca pustila ti sled...
Morda pa uzrl boš spet njene oči? 
 

 S kriki pesem to pričnem
 električne kitare,
v temnici gospodar
in suženj omame,
in če te premami
zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem
 v tri krasne konkubine.

Jesenske meglice
razblinile so se.
Zdelo se je,
da pred mano topel
jesenski dan je.

Luna povej,
kje hodi?
Zakaj ga še ni,
kje zdaj blodi,
je mar že v drugem,
zdaj objemu?
Je v njenem?

V svojem svetu sem,
ne zdrami me nič,
še kar naprej,
vleče me,
da okusim tvoje,
čutne ustnice,
misel na tebe,

Omamljena,
oba v opoju,
omamljena,
se raziskujeva,
omamljena,
poljube trošiva,
omamljena,

Sprehajam po gozdni se jasi,
poslušam ptičji ta spev,
nemir v mojem je srcu,
videla bi rada tvoje oči.
Se spomniš ,
ko sva hodila,
poslušava sva čričkov spev,

Da ne bom,
pretirano skrbela,
čeprav sva komaj pot ,
to skupno začela,
za tebe me skrbi,
si varno,
ti prišel domov,

Izgubljam se,
telo nima moči,
ni energije
kot pretekle dni,
telo mlahavo,
izgublja moč,
ni energije,

Pusti cvetu, da se izcveti!
Moč usode krajša mu življenje.
V lističih kjer slast se namedi,
naseli se skoraj mu trohnjenje.