Ne gledaš se več v ogledalo
Ne izbiraš današnjega parfuma
Ni več vsakdanjih malenkosti
Njegov goreč poljub je iluzija

Mrko stojiš na koncu ulice:

Bil sem v samoti
oddaljen od ljudi
spoznal sem, da ni dala
nobenih mi moči.

Skoz labirinte utrujenih možganov
podijo se ideje brez vsebin,
ko jim botruje moč ujetih maliganov
in v pljučih nikotinskih usedlin.

Kje si bila,
ko sem bil nihče?
Ko se sem te potreboval in ne obljubljal?

Si spreminjala zvezde v prah?
Prah v zvezde?

Sinje modre so moje oči,
moje telo je srednje rasti
in orlovski nos moj obraz krasi.

A kaj mi to koristi,
ko pa me preprosto ni,
kadar daleč stran od mene si ti.

Hotela sem,
da bi me razumel,
hotela sem,
da skupaj bi bila,
hotela sem,
da skupaj srečna sva,
hotela sem,

Ko bi mogla, ko bi smela
masko z obraza bi ti snela
čeprav že vrsto je let
v visoki si družbi
bodi preklet.

Zdaj tkem resnično zadnje niti.
Zvezenih sto bilo je rim.
Abstraktno vse in neverjetno
razblinja iz dneva v dan se v dim...

Kot strela se je javil
v njeno nežno je glavo
močan pritisk in bol polob'l
se je ostril z vso močjo.

Prišel v moje življenje si,
tiho,kot sapica,
čisto po malo,
si se odpiral,
kot odpira se,
nežen cvet.
Nežen in lep.