Valda, ti s' največji car,
k maš ful kolegov in u denarnc dnar,
jz pa žvim od sonca in sanj,
torej nism vredna tvojih sranj...

Daj, le nocoj ostani z mano!
Nikar ne hodi v večer meglen.
Kar je začeto in nedokončano,
kot »da« je, ki na pol je izrečen.

Primanjkuje mi besed,
ki povedale bi kaj čutim.
Premalo imam navdiha,
s katerim bi te opisal v romantičnih verzih.
Zmanjkuje mi sape,
vsakič, ko te kvečjem primem za roko.
Zato ne vem,

Tableto za tableto
goltam.
Da bolečino pomirim,
da lažje živim.
Se sprašujem,
kdaj prenehalo boleti bo.

Veš,
znova sem padla.
Krvaveče koleno, dlan.
Ob meni stojiš,
se mi smejiš,
brišeš solze,
brišeš kri.

Lahko bi umrla ob tej romanci,
ob tej čudovito beli  poroki.
V minuti bi zaplesala valček.
Ta oda me polni z radostjo.
Zaigrala bi na čarobno piščal.

Zbujam se ob moškem,
ki je iz mene naredil žensko.
Pišem pesmi v njegovem objemu
Ničesar drugega ni več;
le on, svinčnik in papir
ter najpomembnejši del mene.

Imaginaren prijatelj ...
Je umetnik, metalc, modrec
Rahločuten, drugačen, velik
Moja duša dvojčica
Nekaj globokega
v tem plitkem svetu.

Sive ceste, hiše, obrazi, nebo
Sive moje misli in srce
... drobna lučka upanja ...