Noč!
V prazni sobi sedim,
nemo na zidu v svojo senco strmim.
Dvignem roki,
sence oblikujem:
račka, labod, VOLK.

V množici ljudi sam sedim.
V srcu osamljen v temo strmim.
Rad bi zagledal ta kot nekoč,
Ko ljubil sem.
A vse kar vidim je prazna temna noč.
Le kje si ti ,da dan se v mojem srcu ponovno rodi...

Vedno znova živim sanje , 
Globoko se pogrezam vanje .
Le občasno začutim utrip srca.
V meni prebiva neizmerna praznina , 
v srcu bolečina.

Ko dan v temno noč se spremeni.
Se pogrezam v sanje.
Sanjam o tebi kako mirno ob meni spiš.
Kako me razvajaš, z tvojo ljubeznijo obdajaš

Zgradil ti bom hišo
Imela lep bo vrt... z rožnimi grmički
in zelišči...

Napisal sem okorno pesem
na nek meglen jesenski dan
in pravega pomena bi zaman
bilo iskati v vrsticah..
Nastala je tako spontano,
neopazno, kot da splazila
bi se mi v naročje,
v njem ugnezdila se neopazno
in mi zašepetala:
tvoja sem!

Glej, dajva, sediva.
Naj te povabim na klepet.
Prav? Prav.
Super.
Tako. Ja.
Lahko ti pridržim plašč.
Tako. Ja.

Fiona. Dekle iz Dublina.
Poljubilo mojo roko.
Pijano?

Golobi in galebi se družijo z zvonjenjem dublinskih zvonov.
Popotnici jih vznemirita.
Simfoniji spremenita par not.