Pogrešam tvoje tople besede,
tvoj prijeten glas,
tvoj smeh,
tvoja jutranja sporočila,
ki so mi polepšala dan...
Šele sedaj, ko te nimam,
vem, kaj sem izgubila...

zvok umazanega goloba, ki golta ostanke včerajšnje štručke- te tvoje besede
lesk diamanta, ki ga je zasul pepel bruhajočega vulkana laži- ta tvoj pogled
vonj po poletnem nalivu, ki ohladi razbeljen beton- te tvoje solze
šepet lahnega vetra, ki v poletnih večerih zaziblje vrbo v sen- te tvoje obljube

Če se ranim vdrejo vame
tuje klice in nesnaga,
a na srečo so v krvi
moji pridni policaji
hitro tujke obkolijo
in jim moč razvodenijo.

Sonce,morje,veter,valovanje,...
vse to so sile nam neznane,
a kljub temu v človeku najbolj
iskane so prav sile te neznane.

V krivulje in špilje in brezna možgan,
kjer se rojevajo sanje,
vrtam kot s svedrom, a vselej zaman,
da bi razrešil spoznanje.

Jaz nisem biser, ki si ga želiš.
Jaz sem navaden rečni kamen,
ki najdeš ga na nabrežini reke
med tisočimi, ki ležijo zraven.

Tisti, ki je sanjal-
tistega ni več...
drhteč jih je odganjal...
ob medli luni hrepeneč.

Navzven se kažeš kot lepota,
a le brez oklepa zares si lep,
navidezno omamlja te gorkota,
a ljubiš tisto, kar je led.

Skrivnosten je tvoj obraz,
nem in tih-
kot da bi sanjal,
v sanjah svetlobo odklanjal,
vzet ti je ves stih.

S tabo padam
globoko v temo glasbe:
počasi in ritmično