... "je slpoh vredno živeti,
če boš celo življenje ljubil nekoga,
ki ga ne moreš imeti?"

V tihi milini poletne noči
krhka in drobna se ptica rodi.
Pesem je njena šumenje morja,
zvezdno nebo se v očeh lesketa.

Jutro se prebuja,
nad otokom se nebo obarva rdeče,
sliši zgodnje se prebujanje narave,
na obzorju dviga sonce se žareče.

Spet solza po licu polzi
in v strtem srcu obup, depresija.
Se vidi iz teg le ena rešitev.
ostro rezilo, pravilen gib,
reka krvi in konec.

Še eno poletje je minilo,
nebo ovilo se je v meglo,
se sonce spet je za oblake skrio
in dež zaprl je pogled v nebo.

Bila je žalostna v duši in telesu,
ko sanjala je svoje polnočno iskanje,
da se prebijala je sama čez goščave
v želji, da jo vso prelepi tujec vzame.

Dóns se mi pa nič ne da
prečesala sem misli
sploh ne najdem rime
sedim in gledam v prazno.

Stojim na postaji
zraven še gruča ljudi
vsi čakamo bus
takrat z dežnikom pojaviš se ti
lasje malo daljši,
sanjave oči,
jamica v bradi,
pod nosom, brki pristriženi.

Kaj počneva? Tekmujeva?
Le komu - in kaj? - dokazujeva?

Da, lahko zdržim, danes, jutri, pojutrišnjem...
Da te ne zmotim, te sploh ne poiščem.