S košaro sanj, ki jih srce izsanja
v rana jutra napotiš se iz stanovanja.
Po ulicah ujetih v zgodnji mrak
izgublja tvoj se utrujeni korak.

Moja ljubezen,
kako pogrešam te,
ti dar si moj,
ti sonček si moj,
ljubezen moja,
meša se mi,
kako dolgo te ni,

Spet jutro,
sveže,svetlo in čarobno,
ta sij nenavaden,
šum dreves,
petje ptic,
je enkratno,čudovito,
uživanje popolno,

Ta opoj ni lahek,
čeprav lepo ti je,
vse okrog tebe se vrti,
ta opoj ni lahek,
vse lepo se ti zdi,
vse enkratno,
koliko gorja naredi,

Ljubezen,ki sem do tebe jo čutila,
je bila vznemirljiva,
mislila da je neminljiva,
nisi hotel jo sprejeti,
zato te je moglo doleteti,
ljubila sem te brezpogojno,
v nebo vpijoče in kričoče,

V maminem trebuščku,
ti še spiš,
še zavedaš se ne,
da živiš,
devet mesecev te nosi,
za tvoje zdravje jo skrbi,

Pisarna...

Na tvoji mizi slika:
dve hčeri, sin in mož.
Družina kot se šika.

Na moji mizi le šopek
spomladanskih rož...

Spoznanje,
da nekoga čakaš,
se obračaš in se vprašaš,
a  je to,
kar si iskal in se pehal,
za boljši jutri in vsakdan,
samo čakati......ne,ne,ne...

Črna noč in hladen zrak.
Glasovi zveri so odmevi noči.
V topli postelji nisem sam,
z njo sem v vročem objemu.

Hoditi ob tebi, je kot hoditi po s soncem obsijani obali.
Plesati s tabo je kot ležati na z mesečino obsijani obali
in sanjati z odprtimi očmi.
Biti brez tebe je kot tavati po puščavi
in upati na rešitev v zavetju oaze.
Čakati nate je kot umirati
in upati na čudež.