Neskončno si,
koliko valov,
koliko je sonca,
smisel življenja valovi so,
ki mečejo te,sem in tja,
občutek neskončne energije,
prelepi večeri,

Prodala bi dušo,
da bi se
Ti
izgubljal
v meni...

Po jasminu dišeča
zaspim z idejo v naročju-
v polja narcis
v naročje Narcisa
v makov mrak
me bledeča zaziba

Ležim pod jabljano
in sanjavo gledam v bele cvetove-
-še nedavno tega so bili črni,
namesto medu, napolnjeni z jezo in bolečino,
po dolgem času pa jih vidim bele, resnično bele!

Rdečelase mamilo,
nate me ne opozarjata več
mrzel pot in stiskajoča
bolečina po telesu,
temveč le občasno trganje spominov,
ki mi pravijo,
da je pogubno...

Simultano, neprespano,
zagnano, postano,
tako sva se znašla
na robu viseče gobe,
katere sok je napajal
najine ustne, tako željne posluha.

Ali se še spominjaš

Trip
In razbeljena britvica

Za tisto staro kavarno
Pod tisto staro lipo

Ko tema, se čez nebo spusti,
v nederjih še vedno bije...
Ker vanj se ujele so oči,
ki v jutru upanja zasije.
 

Atentat na strah,
kreiraš svoj arest,
z indukcijo dokažeš kri v
dosmrtni čaši - arteriji -
neznanih spletk.

V sveže zapiram svetove svoj up,
človeško oko jih zaznalo ne bo;
divji rasizem, izpostava, poljub,
zabris korenin, le list in drevo....