Me glasba je zvabila
v mogočni veletok
so v meni vsa glasbila
ustvarila nebeški šok.

priletele so
ptice

zelene sence
se me dotikajo

nad regratove lučke
je veter stegnil svoje
tople roke
in z drevjem zapel uspavanko

Ura enajst, vso mesto že spi,
gledam skoz okno,
nikjer ni luči.

Vonj po dežju.

Bila je devojka, kao iz snova,
mašta devojčice saputnik njen,
svaki dan drukčija, svaki dan nova,
kao leptira trag zbunjen i nem.

Uporabil sem posebni slog
iz svojega potenciala
naj le začuti ji telo,
neuklonljivo moč mojega vala.

Da si dovolim sanjati.
Da si drznem.
Ne smem.
Ne smem.
Ne smem.
Je sanjati napak?

Prazen list
brez besed.
Brez globokih misli.
Ni življenja in usode,
ni trpljenja in ne sreče.
Je pa svoboda.

Igra besede te neskončne išče.
Kako povedati ne znam.
Išče skozi čas neskončen.
Ne ve, je vse zaman.