Črna se noč vije nad nama,
le mesec sveti na pot.
Z roko v roki hodiva po poti
in poslušava šumenje morja.

Na poljih je prah
in ulice smrdijo
po postanih upih

So naive,
in the middle of labyrinth,
searching for a way out,
voiceless trying solely to shout.

Povej mi potok žuboreči-
bezljav, zvezdav
Povej gozd mi šumeči-
gizdav, vihrav
KJE naj najdem ga?

V vencu polno rož,
a le eno vzela bom zate,
venec ni več popoln,
a prežeta sem z mislijo nate.

Tonila bom v sebi
in rasla bom znova
in gledala staranje dreves.

Tiho bom zlezla v tvoje naročje
in te pobarvala z mavrico,
kaj ne vidiš
da ne ločim besed?

Ostanejo le ukradeni trenutki,
ko se ljubiva,
dovolj, da se zaveva da sva,
da obstajava!

Majhna pošast, kakšen kontrast!
Mleko in mast, življenje in čast! 

Moj um je prazen,
ti si moja praznina.

Čemu mi vso vesolje,
če je le svetloba ljubezen?

Žalosten sem nate,
in v tvojih očeh se zrcali večnost.
Bolim zate.