Postoj človek,
ti, ki hitiš,
ti, ki se s puško v roki mudiš.
Kam hitiš,
da tako vneto bežiš?

Še eno ti pesem zapojem,
še eno in sladko zaspim;
po moji se koži sprehajaš,
začutila sem v sebi nemir...

Ta pesem je zate,
je tebi v zahvalo...

podarjam ti svojo
rdečo koralo,

Nekaj je...
pada ti na čelo,
žari z zvezdami
kriči s soncem

nekaj je v tebi,
seže do mene
dotika se kepe v prsih
nariše nebo

Sedim obdan s črno svetlobo,
ki prihaja iz mojega srca.

Poslušam jedko tišino,
ki me razžira od znotraj.

Gora odpora,
ruši dve duši,
ko umirja kurirja,
brez slabe vesti.

Ugreza se jeza,
in srca obrca,
ne čuti peruti,
odrezanih stran.

Spiš v tople sanje potopljena,
mehko pokrita do vratu,
na levi on, ki si mu žena,
na desni jaz s teboj v snu.

Ko odpreš oči,
svoje čokoladno rjave oči,
ko si z roko razmršiš
kot oglje črne lase,
namesto, da bi jih počesal,