A sem lahko bela nocoj?
Zate?

A lahko odvržem vse?
Grehe, žalost, temo?

Rada  bi metulje snežno bele lovila
da bi jih kot plaz snežink v nebo spet izpustila

Zadnja minuta
oranžnega pramena
na sivem kamnu.
Zadnji zlati trak
med praznimi vejami
prebujajoče toplote večera.

Nič več ne vem,
spomin izgubljam,
še sam se nezavem.
Iz igrišča zamujam,
mama je jezna,
in jaz se v sobi kujam.

Sprejmi klic
nedolžnega sprenevedanja.
Ponudi mi tišino
živalskega kričanja.

Lutka. Lutka v tvojih rokah.
Lutka v tvojih rokah, je vse kar sem.
Lahko me dvigneš do neba,
lahko me spustiš,
izpustiš
& vržeš
na trda tla.

Sedim pred kaminom,
zunaj nevihta.
gradovi v ognju na eni strani,
na drugi strele parajo nebo.

Danes, včeraj, jutri...
Svilnate misli mi nosijo tvoj koralni vonj.
Žametni njih dotiki klijejo tvoje besede, ki so tako daleč...
O, naj se pretaka in vije,
magija teh tvojih divjih oči, polnih čarovnije!
Divje nebo nad mano in divja neučakanost
v meni...

Dokler ni samo še pepel.

Hvala ker si mi poslala dež.
In strelo,
skozi sivo nebo, luč.