V lokalu sedim,
hladno pivo se pretaka,
skozi okno se oziram,
dež pada.

Prišel bo čas,
ko bo dan preklet,
jeklen dež bo padal
in nebo s sivino bo prekrito,
a na zemlji,
le prašina . . .

Prišli dnevi,
deževni - sončni
med ljudi,
katere dan za dnem
preganja čas.

Pišem pesem,
ki ni pesem;
pesem mladostno,
ki ni mladostna.

Nežno prelahko
se vpleteš v moje tkivo
pod mielinskimi ovojnicami
zasidran utripaš z vsakim signalom

Gledala sem te.
Oblečen si bil v tisto sivo jutro
in na licu ti je obvisel otroški smeh,
imel si moje spomine v naročju
in v dlaneh balade.

Kje je tisti svet globin
kjer mir in sreča prevladuje
kamorkoli se obrnem
me le ta želja zasleduje.

Poljub v temi tvoje kreacije.
Štetje zvezd in šepet vetra,
da mogoče ni vse le laž.

Pobegniva na oblaku mojih fantazij,
na mesto kjer diši po tvojih objemih.

Skozi oko časa gledam v svet
nekako nestrpno
morda celo nelagodno
za belim zrklom
iščem barvo
da zapolnim pogled
v zeleno

Bila ji nežna duša je ranljiva
čeprav bohotna in vabljiva
je kot trhla vejica bila lomljiva