Slonel na deblu
mogočne sem sekvoje
daleč od vsega
kjer civilizacija še ni zabila
kažipot svojih meja.

Ni mi hudo, ko jo primeš za roko,
ni mi hudo, ko te gledam z njo.
Ne nič ne boli kar vidim in kar vem.
hudo je kar mi rečeš česar se nevem.

Nč ne izgine, nč ne zbedi,
kot ne izgine osončje, ki se neprestano vrti.
Ne izgine bolečina, niti brazgotina,
ki ostane in se pozna,
vse do zadnih dni življenskega ciklusa.
izgine le otroštvo, mladost,
sreča, veselje, naša radost!

Jz nism normalna,
ne najdem besed,
ma jebeš moralo, tak je ta svet!
Ka mi kdo more,
če preveč kadim,
jz rabim nikotin , ko dogiranec heroin"
In ka mi kdo more,
če spijem pivce za živce?

Dih svežine čutim v prstih
ko satena tvoje kože se dotikam

Žarki sonca sevajo v očeh
več se ljubezni ne izmikam 

Bolj kot jutra žar
opaja me dotik sanjavi

Zakaj ti nismo podobni
če smo po tvoji podobi?
Zakaj ponoči
cerkvena ura odzvanja
če sa čas v sanjah krivi?
Zakaj si želimo besed
če z njimi bežimo v
molk?

Vse krajši dan,
ko vse krajša pot,
do doma me vodi,
po stezi asfaltnih cest,
po vse krajši noči.

Mald sem še,
za odhod iz sveta,
a kaj mi pomagajo besede,
ko neozdravljiva bolezen,
napadla me je.

Ne bom več,
nate mislil.

Ne bom več,
tebi pisal.

Rahel dež kaplja,
v divljini stojim.

Mokro drevo,
brez poganjkov,
posušeno.