Tista pesem je svarilo, tista pesem je dramilo.
Moj duh je šibek in močan, svet je širen in poln ukan.
Zvezde so lepe, a polne pohlepnih skrivnosti...
sonce je slepo za temne norosti,

sonce je slepo za grenke bridkosti.

Rožmarin je tisti,
ki spominja me nate.
Strel je tisti zvok,
ki zaslišala sem ga,
ko košček kovine
zaril se je vate.

Med tisoči vrtnic ti utrgal si njo,
jo k srcu privezal in
obljubil ljubezen ji zvestò.
Zalival si vrtnico dan za dnem,
a roža je roža,
in naposled,
ovene še tako zvestim dlanem.

V zvezdah odseva neskončna svetloba,
v zvezdah življenje nikoli ne zamre.
Le kje se skriva neba modrina,
ko sonce zaman iščem te?

Ogenj.
Žareče tvoje oči.
Ogenjski odsev prapola v tvojih črnih laseh.
Sence upanja gasijo željo.
Pobožno željo, v koprnečih tvojih se dlaneh.

Tiha noč je, a ti čuješ sladko melodijo.
Tiha noč in brezveterje...
v tej tihi noči sprehajaš se ob reki,
ob misli nanjo, strune srca ti done.

V nežnem vetrcu nebo se odpira,
v tihi noči lovè sence se nemira.
Dež opral je sive ceste,
a le zakaj črne misli mi še vedno dušo jeste?

Kaj praviš na ležanje v travi?
Samo jaz in ti.
Ujeta v popolnost trenutka.
Objeta.

Standing here, thinking of the days
when we were friends, as good as we could be!
But those days are over now, they ended a long time ago,
back when I loved you
more than you could see.

Tema.
Tišina.
Tiho šumenje, ropotanje.
Bleda svetloba,
ki razsvetljuje sobo.