Tvoja goreča beseda mi pade na ledeno, hladno telo
in žge in razjeda in davi,
kot vroče maline na poletni sladoled.

 Odpri oči.
Nikar ne spi.
Ustavi čas.
A slišiš glas,
ki te poji?
Naj se rodi...
nov svet...

Leto je minilo skoraj že,
je megla odvalila z mesta se.
Tiho, počasi in pridušeno,
a zarezo je pustila vseeno.

Razbrcaj roso s trave.
Z boso nogo občuti nje hlad.

Razbrcaj roso s trave.
Uleži se na tla.

To, kar je ostalo,
to je prazen nič.
Srce moje je priznalo,
uklenil ga je birič.

Ni ni tako kot se kaže,
nič ni tako kot se zdi,
še vsak sam sebi laže,
da vidi tisto česar ni.

Te tvoje grešne zvezde Luciferja
postale so moje pribežališče utvar,
iz črne kotanje
pa tam veličastno,
vali opojen se
vonj cigar.

Če obstajajo nebesa, hočem tja.
Če obstajajo nebesa - le kje?
Od tu jim videti ni pota...

Moč tebe ljubiti - v meni ta moč zamrla je,
oči pa se ne predajo - iščejo te.
Hotela bi čutiti moč in veselje.
Brez tebe.
Ne gre...
Vlak se ne ustavlja, mimo pelje.

Hodiš in hodiš, a črte ne dosežeš,
misli na nebo šibijo ti telo.
Misliš si:
"Da le ne bi bilo tako,
vse tako nedosegljivo...,
vsaj ona..."