Rišem najine sanje na mehko blazino,
potiskano z drobnimi zvezdicami,
ki v sanje z nama zvečer odhitijo,
veke na očeh se utrujene umirijo,
odpeljejo naju v pravljični svet.

Sanje usmerjava v energijo,
iz ust šepetanje do najinih src,

 Če bi rekel,
naj odidem.
Če bi rekel,
naj že grem.
Preden s soncem
v mrak zaidem,
razprla tople žarke
  bi očem...  

Ahati, diamanti...
bezljave spominčice,
pozabljeni spomini.

Spektakularnost polzenja,
spevnost stopinj v temi...

To minuto vse rože sveta odprle so cvet...

Artizem je povsod,
čarokrasno horizont preveva.
Ajda cveti, bezeg diši,
vse zvezdan blesket opeva.

Ti, ki pripadaš njemu
polziš po mojem licu
zaradi njegovih besed

udarjaš na mokra tla
in se zliješ
z dežnimi kapljami

Narekuješ  trnovje okoli srca.
Stiskaš in režeš.
Šepetaš vbod, za vbodom.

In srca cvet,
oveni kakor nasmeh na otroškem obrazu.

Otožno nebo solze izlije,
v sivino misli potopi
in z gromom hropeče joče,
si z meglico obraz prekrije.


Skupaj zdaj solze izjočiva,
moje po licu drvijo,
tvoje po šipi polzijo,

1.del

Krila kot privid se prebudila,
z občutji neminljivosti ovila,
v znojnih kapljah iz sna poletela,
sončev poljub jih z dotiki vsrka.

Sončev poljub jih z dotiki vsrka,
na slastnih grižljajih se pregrešila,

solze kot dež
po licu polze,
roke kot zemlja
med potresom se trese,
pogled kot noč
je temen ves,
v mislih se odvija
mrtvaški ples.