Nekoč sem mislil,
da sem odrasel.

Danes se zavedam,
da sem otrok,
ki nočem odrasti.

Kje si bila,
ti moja golobica
po katerem modrem nebu si jadrala,
da tvoje duše nisem spoznal,
kje prebivalo je tvoje gnezdo,
ko pot sem iskal.

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti,
mi ne pusti...

Ko tvoj glas,
pokliče v mojo vas,
mi srce zadoni,
mi telo ponori,
mi dih zastane,
srh po telesu me oblije
in brez besed ostanem,
kot okamenel stojim.

Zvečer,
rahel strah,
v praznem hladnem avtu,
se stisnem k vratom,
kjer najbližje si mi,
le duša je pri tebi
in mi ne da zaspati.

Zvečer,
ko se stemni,
ko nikogar več ni
in luna bo sijala
se ozri v nebo,
tam moja duša se sprehaja,
išče tvoje oči,
pa lepo spi,
mislim nate.

Šepet. Šepečem. Šepečeš.
In vse tako, da nikdar ne tako.
Pa nisi tisti, ki ga hočem.
Nisi tisti, za katerega si se izdal.
In vse tako, da nočem sonca,
ti v temo si me vklesal.

Sanjam o nama
najinem večnem
plesu ljubezni

tvoje besede
tvoja dejanja

utišali so glasbo za vedno
le kako bova zdaj plesala?

nepričakovan korak naredila sem tedaj,
ko ponudil si mi pogled.

ne vedoč, kaj pomenil mi boš,
podarila sem ti srce.

razkazuješ mi polja, gore in nebo
česar nihče drug nikoli videl ne bo.

V svetu svojem
si postavljam prihodnost.
Vidim pot in živim razigranost.
Iščem se in napredujem;
načrtujem, izpeljujem...
pa me ustavi on...
jaz pa naj mu izkazujem vdanost?!