Noč riše obrise luči
tam na stropu
v modri barvi

kot vrtinec vleče me
v notranjost
v svoj center egoizma
kjer že duša mirno spi

Naj upanje nikoli ne zamre!
Ko se dotakneš koščka sreče,
odpirajo se vrata ječe,
kjer izgubljen si taval
v noč in dan;
da bi začutil toplo dlan,
ki v jutro
ti pričara lepe sne...

Prihaja mrak,
spet zrem v zaton...
Ne vem zakaj?
A znova v sebi
čutim te močno.

Who am I kidding
That I'm over you?

Who am I kidding?
What am I trying to do?

V soji temne luči
se poigravam
z mislimi.
Kot kresnička,
ki leta okrog
brez smeri.

{}=vse
vse={}
==?
=ni?
?>ni
?<mi2
mi2=vse
narava=ni,

Še vedno pišem,
pojem za dušo,
ko me nihče
ne sliši.
Ona pa tam
na drugi strani
stoji.
Skočila bi,
a se bojim
padati, ponovno.

Šola oproščanja...zbledeli spomini,
žgoča vprašanja...izgubljeni odgovori,
nešteti zakaji....trmasta tišina,
bremena odpadejo...krila razpeta,
ptica odleti...mir v srcu,
svoboda v krilih.
Jutri je nov dan.

Ljubezen potočka.... boža strugo,
ljubezen kril..... boža nebo,
ljubezen sonca.... boža srce,
ljubezen cvetja.... boža oči,
ljubezen sreče... boža družino,
ljubezen otrok... boža starše,
roka očeta in mame naj boža svoje dete.

Polahko, čisto nežno plavam
mimo mehkeobe cvetnega prahu
v ledeno dobo čakanja

rekel si midva...
in jaz zaprla očesi in šla: