ko zaprem oči
in se te narahlo dotaknem
je

in nikoli več ne bo enako

mrzle roke
mrzle noge
in
pogled usmerjen
v točko
kjer se v prostor-času
stikajo vzporednice

pada mrak
pada dež
pada morala

odpada listje
odpada dvet
odpada stara vrednota

kako je lepa,
moja zaspanka,
moja princeska,
ki zasmrči v naročju
in čuti mojo veličino
in praznino
in ki me z jutrom zbudi.

noč je mlada
in v postelji je nekam čudno prazno
film molči
in muca je zaspala
v naročju
kjer tebe ni...

plapolajo zvezdne ceste
med utrinki noči,
povita v ponošene sanje
hrepeneča od vina,
pozabljena zaradi globin časa
in temeljev spomina,

ne slišim ne vidim ne čutim te več
vse hitro se sveti in vse se temni
zazrem se okoli in vidim le.. kri

veke so težke ne morem držati, počasi
zaspim.

Hrepeneč po tem, da lahko bi te ljubila,
sem pustila duši sanjati svoje sanje.
A srce ledeno ni sprejelo tega povabila,
zato prav vse zaupanje sem izgubila vanje.

Nobenih ran ali počenih src,
nobenih prevar in razbitih obljub.
(Samo drobci stekla so po tleh)
Na ta prazen poletni dan.

Sem jaz!
Sem kdo?
Sem ti!

Me ni!
Sem duh,
sem um,