Za trenutek osupel. Ker te ni tam
ko se obrnem

Da vidim včasih tvoje globoke iskrene oči
luč mojega življenja

Vse ptice pojejo slavospev nam.
Meni. Tebi. Najinim srcem.

Zelena elektrika mi trže razum.
Grinpis za kitovo mamo skače v prazen bazen,
Nadzvočna hitrost nam je ušla,

''Včeraj sem seciral žabo.
V žabi sem našel prstan.''

V gozdu so davi izkopali roko.
Levo. Ženskega spola.
Desna je bila skrita na policijski postaji.
Nogo si je sposodila od soseda.
Zadostovala ji je mizina.
MRTVA NEVESTA.

Zakaj iščem napake,v tebi - meni?
Zakaj nočem biti kot oni,ljudje?
Zakaj se izmikam njemu,življenju?
Zakaj bežim kot ti,svetloba?
A vendar ne svetim,se ne lesketam in ne gorim.
Le iskrim se v upanju,da osvojila bi svoje želje...tebe!

Svetle proge se zarišejo skozi krošnje dreves,
kakor laser jih razpolovijo...
ujamejo tvoj nasmeh,ga osvetljijo...
pogrejejo ti telo in napolnijo z energijo.

Pričela je nevihta,
zavihtel z bičem po nebu je grom,
blisk, njegov prijatelj,
zdaj odstopil mu je stol.

Praznina.
Tu. Tam.
Votlina.
Tu. Tam.
Votla srca vsepovsod.
Tam in tod.

Meglena poljana,
pozabljena marjetica
in tvoja grenka sladkoba.

Zibelka v puščavi,
puščavnik v New Yorku
in tvoja neumna senca.

Vse postane nekako bolj pravilno,
svetleje...
ko obujem se čevlje tele.
Čevlje tvoje. Čevlje njene.
Jaz sem visoka, vse je lebdeče,
vse tako manj trgano, tako manj boleče.

...dišeče pronicaš svoj vonj
skozi prosojnost moje kože
in jo zapolnjuješ s svojo gostoto

dokler ne napolniš vseh čutnih končičev
in sežeš še globlje
v neskončnost...