1
Poezija je
moj pogled na lep-grd svet,
moja tolažba.

2
Sonce, rože, smeh
Sliši se let ptic na nebu
Zaklad je biti

so v naši dólin
knapi kópal kólm
si slúžl gnár
prej na dva dúcata ur
pol so se zglihal na osem.

Fúkse so fúrale húnte po jam,
pa perkmadeljca so knapi srečvál.

kakor je človeštvo
je tudi umetnost doživela evolucijo
tako včasih jasne podobe
so risali na platno sveta
danes vse skupaj je nejasno in bledo
in tudi v besedah ni več reda
rime ni več vredno postavljati
mene in tebe že davno vzel je hudič
vegetacija v mozeg.

Umolkníli so nihaji vnemar puščenih ur,
v nit spleten je prostor, in pribit na dno,
in počasi, a precej vztrajno vlečem
svoj zvesti vžigalnik v njegovo smer.

O, ti poezija
ti živiš, saj nisi prah
si kot veter neulovljiva
vidna si le v solzah.

Solze žalosti in sreče
ustvarjajo čustveni svet
v te nevidne pajčevine
solze dajo se ujet.

Blišč tiare-
tako magnifičen, tako mogočen,
toda znotraj-
iluzija kot ti.

Ne nosi mi sonca,
lun v očeh,
obrni se preden prideš, prinašaš
nemir, kratiš
spanec mi v nočeh.
Hladnokrvno me moriš spet in spet,
ko brezciljno iščeš v meni slepi led.

Vode šumijo, srca 
pršijo, dih
mi zaide v zamolk.
Čvrste roke dvigujejo hrasti,
nedolžne cvetlice ne nehajo rasti,
noč jih ne ustavi, noben premolk.

Zamolčana bolečina

... pušča sledove neizbrisne, rodi bolezen, zavira tvoj razvoj, ki lahko pognal bi ga v boj, zase, zanjo, za potomce, prednike in tvoje vernike.

6 = večnost
večnost = sekunda v življenju misli
ki potuje skozi prešerna stoletja
uničuje vesoljcem pridelek
in kaj jim je storiti?
bežati = ljubiti
ljubiti = priznati poraz
poraz = zmaga