I.K.
Potoži mu svoje probleme ...
ha ha ha
Smeh.
Smejoč.
Smeji se.
Znotraj obupuje ...

Kje so meje mojega poraza,
rabim dihanje,
sovraštvo klika po spominu,
čigave bedarije.

V loži so srečni klovni in
akrobati sedijo pri miru,
dreserji v prvi vrsti podpisujejo peticijo proti nasilju in
orkester zahteva čisto tišino.
Histerični gledalci v natrpani areni
(nekateri se z zadnjimi močmi držijo
za vrvi, ki visijo izpod stropa)
se sprašujejo: »Od kdaj smo mi del programa?«

Zvita v nepopolni klobčič upam
da me boš odvil
ali pa se pomačkasto igral z mano

Polnočno kradenje trenutkov
ko te ne razumem in si daleč
daleč proč od mojih rok
nepričakovano skrčenih
stiskajoč ostanke noči...

Zanimala me je usoda
povzpetne mlade lepotice
ki je z nami v mladih letih,
sanjala le bogate prince.

Glasba tu odmeva,
neskončnost tega napeva,
tu lahko sem.
Zariši mi v kožo,
pokloni mi rožo,
ostala bom tu.

Prerivajo se črte,
rišejo obzorje,
brišejo obris.

Vijugajo mi misli,
prozorne gredo.
Šelestijo. Kot bistri
potoki so.
Ustavijo se v toku,
naredijo en zavoj,
hočejo naprej, zahtevajo obstoj.

Občudovanje tišine prave spokojnosti,
svetlobe ujete v pisanih barvah obreda.
Občudovanje neskončnega zvena miru,
dotika ljubljene osebe ob tvojem telesu.