S telesa spiram tvoje dotike,
trebim plevel obetajočih misli,
da uničim muhaste ljubezni brstike,
a ne preneha spomin sladko-kisli.

Z nohtov strgam barvo tvoje krvi,
katere potoki polnijo moje rane,
in s kože luščim raskave poti,
ki ležijo na meni opojno zaspane.

Zelene misli vzel si s seboj,
pustil vonj srebrni,
črni hlad ostaja za teboj
...

Venci so oveneli,
oni pa hodili za njim,

zapeli trpko in bolečo,
ki priklicala je spomin.

Lebdim po vesolju samote,
čakam Nate,
da se naužijem nevidne lepote.

Prvi dan.
Padel v vodo.
Ne znam plavat.
Krik na pomoč.
Nihče ne sliši,
nikomur ni mar.
Utapljam se.

Med zidovi drevoredov, senc
in budoarjev se sprehodim
v objemu dvojih ustnic,
ko avgust gori rdeče.

Iz dlani pšeničnega polja, mak
se s pogledom je v sonce zazrl,
odločno kljubuje, nežno ljubkuje
nezrelo klasje, ki se upoguje.

Se s pogledom je v sonce zazrl,
ga nežno vetrič oplazi po licu,
s šepetom z njim se pomenjkuje,

Presujem se
Kristali savanskega peska
Nazaj v preteklost
Po zaoblih bokih časa

Izzvan da rimam
rim vseh oblik-mam
vse je enigma k se ob priliki razkrije
velik-znam lah se dvignm
k Feniks-na krilih poezije
k nov stih-mam jo udihnm
za zmer utihnm šele k izdihnm

Vpleti me
kot pajek
v pajčevino življenja
in me umiri