Ne najdem je.
Sreča, evforija,
žalost in smeh.
Ne najdem besede.

Kako težke in boleče so te noči.
Ujet in brez moči, brez besed, brez nje. Samo ime. Spremlja me glasba - njena- in ne morem verjet, kako mi utrujeno srce joče in trpi.

Spuščam se v globočine,
zdaj ko (če) ugaša ogenj.

Dol, še dol v prostornine,
kjer ritem zgublja svoj korak.

Vsaka solza enkrat mine,
kaj če se kar neha (nesme)?

Čira čara mladi čarovnik.
Še zadnjič čara,
ko drhte roka obrne list.

V prazno koraka,
fant ki je preživel.
In s črnilom diha nič več.

Za vse se najde okvir in logična razlaga. Za vse posmehlijivi komentarji in lomilci ledu.
Za vsak pojav v vesolju lahko obtožiš kogarkoli, za vse lahko kriviš sebe.

Ljubim smeh otroka,
ki razvedri moje misli.
Ljubim okroglo nogometno žogo,
ker mi prijetno vrti življenje.

Ko ugasnejo na nebu repatice,
ko zvezdni žarki vzamejo slovo,
ko mesecu oblak prekrije lice
utone ribnik v žametno temo...

Noč svoje lovke čez mesto razteza,
izza vogalov se plazi nemir,
piš s prazne ulice listje pometa,
le mrak in tišina,nikogar nikjer...

Rojena v tišini jesenske noči
kot mavrični biser se spušča z neba obkrožena s tisoči svojih sestra;
njih drobne nožice šumljajo v temi

Sem zopet tu med starimi zidovi
se polnim z duhom tistih dni
blaženi vsi, ki so tu zbrani
veže nas sij, nekdanjosti.

Tu med kamnitimi obzidji
so živeli pravi predniki,
v telesih moč, borbenost so nosili
svojemu narodu so vzor bili.