Dan drsi preko množic ljudi, preko nasmejanih obrazov in žalostnih oči... Roka v roki se zgubi, naslednji trenutek potiho iz nje spolzi... Čas mimo neustavljivo drvi. Pesek v uri preteče in že smo v prihodnosti. Pa vse še tako diši po preteklosti. Sva le ti in jaz, le jaz in ti.

Sploh čutil ne boš, ko krila ti nežno bom zdrobila... Da bi k sebi za vselej te privila, te pred tem krutim svetom skrila. -Da bi te ljubila. Angel si, ukradla sem te iz nebes, pa si še vedno se smehljal! Oh, kako nedolžno si vedno me ljubiti znal... Saj s tabo svoje sanje živim! In ko ponoči bedim, je ta sladko-pekoči občutek, ko ne spim, saj s tabo v šepetu se vrtim vse dokler z zvezdami, ki so tvoje oči, ne zaspim, moj heroin.

Zazibam te s pogledom,
ko plavaš v modrini neba.
Enkrat zelena, drugič srebrna,
tako postavna bdiš
nad odtekajočimi dušami želja.

mesec sanja o barki,
ziblje se v preprostih vizijah,
sleče se žarkom
in kako bitko izgubi,

Mi ni moč pisati te besede, je moč sama ljubezen prava.

Ni darila, ni besed,
ki opisal bi tvoj svet.
Pa vseeno prejmi rimo
mojega navdiha,
ki preliva verze stiha.

Če je mogoče
bi želel govoriti z vami.
ne bojte se, vem, da je mogoče,
videli boste - ne iščem preveč.

Vroča noč,
polnoč.

Skozi odprto okno
pogled na polno luno,
zaslepljujoč.

še zadnji
dvomljivi
glasovi,
poslednje
prošnje
že davno

IZRAZITI ČUSTVA NA PREKALJEN NAČIN ISKATI OBČUTKE IZ GLOBIN.

RANE OSTAJAJO V SEDANJOSTI, STORJENE V PRETEKLOSTI OB MOMENTU ZAGRENNJENOSTI, OB MOMENTIH POŽELJIVOSTI OB PRILAGODLJIVOSTI.