poslušam dež
tako topo udarja
ob stene
v glavi doni
vsak udarec
skeli
kot rana zarezana

To jesen
je strah
razpotegnil svoj objem.

V pesem se skrijem.
V njej sem lahko

vse.

všeč mi je zlata barva,
ki krasi mi lase...
obožujem njihov odsev,
ki me osveži.

Sen tvojih azurnih oči.
Njihov pogled me poboža.
V vrtu azalejskem sanjam jih.

Sprehodiva se skozi meglo,
da jih občutim, toda ne vidim;
njih žar zaslepiti zna.

da nič ne bo dobro
saj vsako drevo
nosi življenje
in duhovi narave
se sprostijo od njega,
če ogenj ubije
življenje v njem.

Pozabljam.
Oko je malce zarošeno.
Ogledalo tudi.
Pozabljam
biti jaz.

Kačji pastirji so ti zastrli krila,
mačje stopinje preglasile zvezan vzdih
Ujela sem te
v pravljico
-stekleni vodnjak navdiha
da diha nihalo trenutka
Perpetuum mobile
Naivnosti mojega srca

Postani spomini prebiranja
ne razumejo več
previjanja črk v črke
rumeno neonsko neoblastne.

Rekli so mi, da bo konec
a jaz jim nisem verjela.
Čutila sem le tebe,
ki popeljal si me v svet te sheme.