Gledal sem.
Neumnež.
Mižati bi moral.

Preveč prihodnosti sem svoje videl.
Preveč mi je obljubila.

Dan je že predolgi.
Kdaj vzklilo bo nekaj tistega v meni?
Pa kaj vsi tisti nevedneži,
pa kaj vsi tisti norci.
Nihče ni neumnejši od mene.
Nihče ni bolj nor kot jaz.

Ni več to, kar želja je bila.
Ni dvorane brez gledalcev.
Nastop več ni dovršen.
Prišel je eden, za njim še sto
in tisoč gleda le napake.
To več ni to.
Umirati se več ne zna.

Ekstaza?

Ekstaza igranja?
ONE?

Ne!

Vsa utrujena od vsega
sem legla v naročje korenin,
da se spočijem

razsute so moje misli po vejah,
ki se raztezajo
visoko po nebo
nekje daleč je tvoj obraz,
ptica mi kljuva na srce
neznosna bolečina
mi trga telo

če se izgubim,
se ne predam
ko te vrtim,
nežno izdam

da pogrešam tvoje lase
da sem zate nasmejan

Midva sva popoln par;
brez snemalcev in ekipe.
Sva scenarist in režiser,
brez stroškov in brez elite.

Primarne Podobe Puščajo Plamene.
Prijetno Priprte.
Prozorni Pogledi Po Prsih Padajo,
Podijo Ptice Preko Polj Porcelana.
Predme Padajo Poslikave
Praznih Pokrajin...
Prelivanje Potokov, Petje&Ples Pagod.

Čakam in iščem,
vem, sredi stopnišča,
ne bo pristanišča,
iz mojega gledišča,
velik vihar,
znotraj gradbišča.