Anorganska Beznica.
Civilizirane Čeljusti Drobijo Enotnost.
Fiksirane Glave Histerično Iščejo Judeže.
Kriki Lepotic Mažejo Nebo.
Obrazi Prostakov Razdirajo Sanje.
Škarje Tiho Ustrahujejo Večino Zapostavljenih Živali.

Abstiniram. Bežim.
Cela Čreda Divjih Emocij.
Falirana, Grda Horda Ignorantov Jebe Kolektiv Lepega.
Moje Nove Oči Polirajo, Režejo Sence.
Špičasto Trnje Ukleščeno Venomer. Zate, Ženska.

potopil si se v misli
razraščenih korenin
ujetih v potezah
tvojega obraza

za trenutek zaželel
pretrgati izruvati
razraščeno
zakrvaveti

Ležiš na golih tleh osame.
Po stropu plešejo zajčki
Džurdžev dan.

Neskončnosti preteklega
potujejo
po mojih prašnih cestah,
sadijo spomine,
da iz mene zrastejo mogočna drevesa,
z zelenimi listi
in  belimi  debli.

Ti moj karakal,
kaj ti pomeni svojina?

Ko so se čustva prebudila
spoznal samoto sem srca
objela je melanholija
celino mojega srca.

Nebo rjovi v vijoličastem kriku.
Od vlage težka megla
seda na tla.

Sprehodiš se skozme
kakor peščena senca.

Duša na razpotju.
Mrzlo.
Čutim in slutim.
Stojim.

V pesem se skrijem.
Noč.