Plezaš na najgloblje oceane
Plavaš v najvišje gore
V slovarju brskaš za pravo besedo
Navdušuješ se nad francoskim simbolizmom
Omamljaš se z neminljivostjo besed
Zasleduješ jato rib v morju
Brišeš krave sledi krivice
Neslišno objemaš nagubana drevesa

Ne pozabljam
ne
pa tudi borila se ne bom
zaspala bom v zlatem rezu zvezde
na krožnici Nibirúja

tvoja bližina utruja

Jaz sem tista nora marjetica
ki je v senci
odprla svoj cvet

Domišljija me
počasi ubija,
iskrivi pogledi
niso več nikomur
zgledi.

Ker te ne bo;
sama predobro veš, da
se boš izgubila
v nekončujočem gromu
še ene nežne nevihte
dekliških prebliskov
ženskega telesa...

Ližem si tisočkrat odprte rane:
robovi od prstov razcefrani-
mojih in tvojih,
tvojih in mojih,
v nejasnih vzorcih razporejene linije
povsod po telesu.

Po tvojem telesu
bo nalahno šumel potoček
se vpijal v tvojo kožo
odela se bosta v tvoje kodre
veter in sonček
na usta ti bo dežek padal
in te božal božal božal

Sediva v sobani, ki je le 
sobica v primerjavi z neskončnostjo.
Skozi soj sveč gledam tvoje oči ... moje oči
Pršut in melona. Sladko in slano. Ujemajoč kontrast
Jeva skozi usta drug drugega.

Ne govorim o robotih,
ti, duša zgubljena.
Doživetje kot tako, do dna urejeno,
odzunaj in notri, skup spojeno...
Bitje v meni rokuje se z mano!

Betonska posestva, umetna cesta,
plastika na očeh in v telesu žensk...
kam hitim, zakaj stojim?!
nič ni resnično, vse je fikcija,
nič ni fikcija, vse je resnično!!!