You are my angel... My heart is burning... Flame has its' source in my love... In what I feel about you...

Čeprav te ob meni ni,
ljubezen ne spi.
Pod kopreno hrepenenja,
nežen cvet dehti...

Tvoja pota so neskončna
v ljubezni skritega srca,
a na polju cveti roža zate,
ki poje melodijo ti srca.

Ne trgaj cvetove tega,
saj morda ravno on se te želi.

Poezija,
to prav čudna
je dimenzija.

Ni dnevnega poeta
je dogodek,
ki se rima
kar sama izliva.

Sediš pri oknu. Teče reka.
Ves čas, ves čas sekira seka.
Če to njegov bi bil otrok,
bi tekel v dalj in v šir in v log ...

Če prebudim se v tiste sanje,
kjer si živ,
ni rob sveta nikdar tako bodeč
kot tisti hip, ko se razbliniš.

Občutja so kot govorica duha
obnavljajo v meni smisel življenja
skozi mene se pretakajo vetrovi želja,
a jaz si želim le veselja.

Bosa tečem
za teboj.
Rosa mi hladi
razgaljene podplate.
Listje so snežinke,
ki mi padajo
na obraz.

Ležim tam, kjer vsaka travna
bilka pripoveduje svojo zgodbo.
Poslušam hitenje deževnice
čez travnik moje nove pesmi.
Utapljam se v modrini plavih oči.
In belini tistih bleščečih se zob.