zadrhtela sem v jutru
v  vabljivem pričakovanju
besed zlitih zame

noč je krojila oblačila poljubom

lepljivim na tvoje ustnice

pogled...nasmeh...kemija.
začutila sva oba.
a bilo je prepozno...

zadnji dan počitnic spoznala sva se,kot erotična plesalca ujela se.
a ni nama usojen bil čas, končalo se je kot najhitrejši plaz.

Kot let ptice v daljavo,
kot sanje ki bežijo v pozabo,
kot dih, ki da nam življenje,
kot ljubezen, ki nikdar ne vene....

Postelja, ovita z avreolo čutnosti in vencem poželenja.

In nato dotik, naelektren do zadnje kaplje znoja.

Vse je kakor temen gozd, posut s kristale goste smole.

Dan se je razletel
v tisoče drobnih pagod.
Nabiram jih. Moji prsti
so rdeči kot od jagod -
in vendar je to čista kri
z grenkim okusom lesnike,
ki mi po koži polzi.

Rada bi šla s teboj
v belo večnost zime,
kot da je vse po starem,
le sneg naletava.
Bel okvir mesta.
Ledene rože na licih.
Pod tvojim oknom sledi jeseni,

Táko strašljivo zeleno kapljanje jutra v moje odprte oči.
Kdo razumel bi srce, ko vanj planejo bridki prividi noči!
Steklena podoba karizme svetá, ki razvodeniti se skuša.
Nekje v mojem otrplem telesu neskončno ponižana duša.

Sem v istem stanju,
kot takrat, ko pišem pesmi.

Šla sva po poti,
dišala je trava,
bilo je usojeno,
da se spoznava.

Zasanjano se je zazrl
v razsvetljena okna njene duše.
Prevzel ga je občutek topline
in domačnosti.