Solze so blizu,
a ne dovolj blizu.
Ne še.

Kako naj ti povem,
da me še vedno znova očaraš?
Čeprav čas hitreje teče,
kot hočem in si želim
pa vseeno
komaj čakam, da se
pojaviš v vsej svoji
veličastnosti, lepoti

Vklesan nad morjem trdno skalo
objema, si plemeniti zalo
silhueto, soncu razvejano,
zase potrebuje tako malo.
*
Notranjo luč semen posejano,
na istem drevesu zasanjano

sm,
k sm tko
površinski.

Tone kit
pod tone oceana

Grize slano razprostorje

Na dnu
vstopi v novo morje

Vdihujem srež iz tvojih ustnic,
ki drhteče mi sesajo kri,
ko v objemu močnem lomiš mi kosti.

Vse kar rabim so besede, besede,
in ko mi res sede,
te besede niso blede,
niso blede te besede, ko mi sede.
In ne rabim bledih pogledov,
ko mi izpod minimalističnih udarjanj možgan frčijo besede kot da bi jih nekdo hotel spakirati s seboj za v neskončnost. Spet se zbujam, z besedami, in igrami.

Oh, skala, zakaj se tako oklepaš morja?
In zakaj te sonce neznosno peče?
Zakaj ne sede galeb nate in ti pove:
sonce in morje ti nanašata bolečino,
ne prizanašata ranam s soljo in vročino.
Okopana stojiš, za bolečino ti ni mar.

Si metulj prozornih kril,
s paleto svilnih barv,
slikarju jemlješ dih,
pred tvojo lepoto očaran poklekne,
se oči mu orosijo,
ko začutijo drget pajčolinastega krilca.

S paleto svilnih barv,

Spustila se je noč,
dnevu vzela moč,
se mesto prebudi v spektaklu luči,
vrvež hitenja na ulicah se umiri,
mesto v novi podobi zadiha,
se po končanem utripu,
na ulicah vrvež hitenja umiri,