Je kri in je smrt,
trpljenje in srd,
obup in je strah,
ostal je le prah.

In ko nam laž postane užitek, govorimo
resnico, da ji bomo lagali;
tesnoba, konec laži.
Sprevrženo trpljenje brez užitka.
Bleščava niča, ime brezna, spokoj onkraja...

...Oh...
...kako bi te popeljal tja...
...daleč stran od sveta...
...tja kjer se sanje rodijo...
...in misli lovijo...
...tja na ono stran neba...
...kjer se svet ustavi...

On je in ima dve stvari.
Njo in osamo.

('Vse si mi' ji nežno reče,
čeprav je že pozabil kako je vse:

Zbujen.
Kje sem?!
Temna je noč,
niso zvezde več daleč proč!?

Bolečina zaliva moje telo,
neprestano in počasi,
dežne kaplje, ki polzijo po oknu.

Nebo je
krvavo črno
vlažno sladko
rosno električno
bledično prebodeno

Zavijem navzdol po tvojem vratu in se ujamem v past pomorov enonočnic:
Pozabi me, pa ne bom nikoli pozabila tebe- ljubi me, pa te ne bom nikoli ljubila.
Moja bit je preprosta: Klišejska sem in nepopolna.

ko se zalijem do brade
s črnim morjem
praznih čustev

ko mi ne da dihati
slani okus krvi
ki zaliva oči in joče zame

Toliko zvezd.
Kot bi nebo hotelo dol, dol do nas.Čisto blizu, tako blizu, kot bi bilo mi.
Padli smo vanj.
Mreže, a vendar nismo ujetniki.
Karabinjerji.Oni s kozarcem v roki.