Kako razložiti

mojmojmojmojmojmoj
Dan
je danes.

In ni prevroče.
In metuljev ni preveč-
ravno prav,
da zasenčijo sence.

Včeraj sem dočakala nevihto.
Nezaslišano tiho
se mi je ulegla za ovratnik,
nezaslišano nežno.

Bilo je dekle in bil je en fant,
ona bila je plesalka, on muzikant,
on je zaigral, ona zaplesala,
in tako sta se oba spoznala.

Ljubil jo je na vse možne načine,
pisal ji je te čudovite rime,
čakal je, da se je prime,
zdaj je starec, sivih las,
povešene oči in zguban obraz,
ona je starka, še zmeraj tako lepa,
kot, da bi ji to bila najlepša leta,
ura ji je odbila, ni ga bilo na pogreb,
morda bosta skupaj, ko bo on odšel na drug svet.

Naučili so me tako
in naj sem storila karkoli
nikoli
ni bilo prav

Nesmisel veže
najina pričakovanja.
Ker so le otroci
kot odprta knjiga,
me malo briga,
ali ti postajam razumljiv.
Nisem kriv,

Ljubiš sladkost prepovedanih zvez.
Ljubiš otroke
iz tujih teles.

Sanjala sem velike, bele snežake,
kako me lovijo topih ogljenih oči,
kako delajo dolge, okorne korake
in iztezajo za mano grobe, težke dlani. V daljavi mrtvaški zvon staremu letu zvoni.

Razpacani trenutki,
neslišni občutki,
zabrisane sanje,
ne verjemi več vanje.