Jesenski duhovi so nežni
in mimobežni.
Razlivajo se preko mene
kakor valovi brezbrežni.
Božajo me s hladnimi prsti.
Dihajo vame z vonjem po vlažni prsti.
Vse več jih je, leta mi nosijo nove,

oditi moram
še preden pade sonce dol
oh, septembra gre sonce
tako hitro dol
da ga ne utegneš
prijeti za rep

"Daj, izreci!" praviš. Mala moja!
Spet jeziš brez konca se in kraja
in zaponka v bluzi ti nagaja.
Kaj odšla boš kar tako, brez boja?

"Reci že," ponavljaš jokajoče.
Hlastno si oblačiš nogavice,

Igrala se bova romantiko,
srčece.
Pa pusti
sveče,
šampanjec
in rdeče satenaste rjuhe,
ne nosi mi cvetja,

Spustil se je med vrtinčasta sonca
labirintov mejnih kamnov
in lobanj drsečih mostov prežvečenih mest

Zaspanočasni muzej goril odprl
vrata in prilepil veke
na oči sveta

vidimo vidimo vidimo vidimo vidimo

Že dolgo nisem stal
na pomolu
in gledal ljudi.
Kako valovijo.

tukaj otok. v smer oko je
v prazen prostor svetlobe
odgriznjenega sonca stopilo
mi na jezik in zažrlo v pol.

lahko sem jaz tisti
ki reče
prerasla sva čas
našopirjenega
in se spremenila
v prozorno rastlinje

dlan ujemi
nemir polomljenih kril
metulja
padlega v iskanju resnice

v dlan ujemi
kristale solza
ranjene na ostrini
tvojega ponosa

Steklene oči zrejo v neskončnost,
neskončnost prodira skozi razbito steklo.
Po neskončnosti lebdi en sam kamen,
ki srce želi postati.
Sosednje končnosti vsebujejo srca,
ki biti ne znajo.
Le eno krhko srce še za kamen bije,
objame ga.
Krvavi madež na kamnu.